retkeilijä
Suomi[muokkaa]
Substantiivi[muokkaa]
retkeilijä (12)
- henkilö, joka retkeilee
Ääntäminen[muokkaa]
- IPA: /ˈret̪kei̯ˌlijæ/
- tavutus: ret‧kei‧li‧jä
Taivutus[muokkaa]
Taivutus | ||
---|---|---|
sijamuoto | yksikkö | monikko |
kieliopilliset sijamuodot | ||
nominatiivi | retkeilijä | retkeilijät |
genetiivi | retkeilijän | retkeilijöiden retkeilijöitten (retkeilijäin) |
partitiivi | retkeilijää | retkeilijöitä |
akkusatiivi | retkeilijä; retkeilijän |
retkeilijät |
sisäpaikallissijat | ||
inessiivi | retkeilijässä | retkeilijöissä |
elatiivi | retkeilijästä | retkeilijöistä |
illatiivi | retkeilijään | retkeilijöihin |
ulkopaikallissijat | ||
adessiivi | retkeilijällä | retkeilijöillä |
ablatiivi | retkeilijältä | retkeilijöiltä |
allatiivi | retkeilijälle | retkeilijöille |
muut sijamuodot | ||
essiivi | retkeilijänä | retkeilijöinä |
translatiivi | retkeilijäksi | retkeilijöiksi |
abessiivi | retkeilijättä | retkeilijöittä |
instruktiivi | – | retkeilijöin |
komitatiivi | – | retkeilijöine- + omistusliite |
vartalot | ||
vokaalivartalo | retkeilijä- | |
heikko vartalo | - | |
vahva vartalo | - | |
konsonantti- vartalo |
- |
Käännökset[muokkaa]
1. henkilö, joka retkeilee
|
|
Aiheesta muualla[muokkaa]
- retkeilijä Kielitoimiston sanakirjassa